Pred leti, ko sem še treniral rokomet, nas je čakala zelo pomembna tekma, za katero smo delali in trenirali vso sezono. Vedeli smo, da lahko zmagamo in da s to zmago dosežemo končni cilj, ki smo si ga zadali že ob koncu prejšnje sezone – priti na sklepni turnir državnega prvenstva. Nasprotno ekipo smo naštudirali do potankosti, saj je bila ta najtežja ovira na poti do finala. Ugotovili smo, da je njen najmočnejši člen vratar, zato smo se odločili, da ga bomo nekako poskusili onemogočiti oziroma ga odstraniti, saj nas le on oddaljuje od želenega cilja. Hm … ampak le kaj ima omenjena tekma skupnega s postom? Post je predvsem odpoved določenim vsakdanjim telesnim užitkom z namenom, da dvignemo svojega duha bližje k Bogu. Pa smo tam! Vratar na tekmi je bil tisti odločilni moteči člen na naši poti do cilja, tako kakor so lahko naši vsakdanji telesni užitki ovira, ki nam preprečuje bližjo povezanost z Bogom. Tako kot sta za dobro tekmo in zmago potrebna dobro poznavanje svojega nasprotnik...