»Marija pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19)

V judovskem izročilu je slovesni praznik trajal en teden. To navado je prevzelo krščanstvo, zato Cerkev osmi dan po božiču obhaja praznik Marije, svete božje Matere. Ta dan je tudi novo leto. Tu je tudi izhodiščna misel praznika: po Mariji prihaja na svet nekaj novega, božjega. V čas, ki ga znova začnemo šteti, prihaja Večni, tisti, ki čas in prostor presega in jima pravzaprav daje pravi pomen.

Evangelist Luka nam predstavi Marijo kot ženo Duha, kot ženo kontemplacije. Poleg tega, da je Jezusa pestovala v naročju, si je tako rekoč naredila tudi »duhovno naročje«, zibelko srca, dom, v katerem ga bo ohranila vse življenje, tudi takrat, ko bo odrastel, odšel od doma, oznanjal božje kraljestvo ... V Marijinem duhovnem naročju, v njeni zibelki srca, bo z velikimi in nepozabnimi črkami za vedno zapisana skrivnost božjega učlovečenja. Ta njena zibelka bo postlana z angelovimi besedami:...