»Zbudi se, človek tretjega tisočletja! Na božič Vsemogočni postane otrok in prosi pomoči in varstva. Njegov način biti Bog postavlja pod vprašaj naš način biti ljudje; njegovo trkanje na naša vrata nas v globinah izzove, izzove našo svobodo in zahteva, da spremenimo naš odnos do življenja in naše zamisli o njem,« je v božični poslanici vsem ljudem sveta vzkliknil papež Benedikt XVI. Ob koncu pa povabil: »Sprejmimo roko, ki nam jo ponuja; to je roka, ki nam ničesar ne jemlje, ampak nam samo daje.«

Resnica tega sveta, sprejemanje in razumevanje rojstva Božjega Sina pa je, žal, pri mnogih popolnoma drugačna. Za številne Jezus, kljub zgodovinski verodostojnosti njegovega rojstva, življenja in smrti, ne obstaja. Torej so na hitro opravili z njim. Raje zaupajo, kar ugotavlja tudi papež, v »velik napredek na tehnični in znanstveni ravni«, v »velika gmotna sredstva«, v svoj razum, delovne sposobnosti, dosežke. Nobeden jih ne zanika. Toda, zakaj potem »duhovna sušica, praznina srca«...