Sveti Bazilij je bil mož globoke pobožnosti, neizprosen borec za mir in edinost znotraj Cerkve, izreden teolog s temeljito izobrazbo, odločnega značaja, odličen pridigar in velik dobrotnik revežev. Rodil se je v krščanski družini, ki je poleg njega dala Cerkvi še pet svetnikov; študiral je v Carigradu in Atenah ter tam spoznal sv. Gregorja Nazianškega, s katerim ga je vse življenje vezalo trdno in pristno prijateljstvo. Po končanem študiju je v domačem mestu hitro zaslovel kot odličen učitelj govorništva, bleščečo kariero pa kmalu zamenjal za meništvo in svoje premoženje razdelil med uboge. Nekaj časa je preživel v samostanih po Egiptu, po vrnitvi domov pa se je umaknil v popolno samoto. Z nekaj učenci je ustanovil prvi samostan v Mali Aziji in napisal pravila, ki še danes urejajo življenje menihov vzhodne Cerkve. Dal se je posvetiti v diakona in duhovnika, leta 370 pa so ga izvolili za škofa v rodnem mestu. Ves čas je bil vnet borec zoper...