»Tako blagoslavljajte Izraelove sinove …« (4 Mz 6,23)

Vse tako kaže, da postaja današnji človek poosebljena komunikacija. Ko hodim po mestu, se mi včasih zazdi, da doživljam prigode iz kakšnega filma znanstvene fantastike izpred nekaj desetletij. Tam vidim dva, ki sicer hodita skupaj, – vsak s svojim prenosnim telefonom na ušesu. Pa me prehiti kdo, ki živo razpravlja – najprej mislim, da sam s seboj, potem opazim »žičko«, ki jo ima napeljano iz žepa proti ušesu. Potem v trgovini trgovka nemočno opazuje kupca, ki nevidnemu sogovorniku na dolgo in široko opisuje izdelek ter ga sprašuje po mnenju. Na avtobusni postaji je skoraj vedno kdo, ki hiti pisati v svoj dlančnik, da o onih, ki pošiljajo sporočila na vse konce sveta, niti ne govorim. Vsi so tako ali drugače zaposleni z negovanjem komunikacijskih sredstev, s poslovanjem, z urejanjem svojih zadev. Neprestano: v službi, doma, na ulici …

Ne morem mimo vprašanja, kje je pri vsem tem moje mesto. Kje naj se najdem v t...