Dan pred božičem sem v časniku iz potomstva sistema, ki je božič izbrisal s koledarja, bral malce privoščljivo misel na račun Cerkve: kako bo namreč krščanski božič postal nekaj povsem drugega. Ne samo nevtralni družinski praznik, v katerega ga skuša reducirati moderno poganstvo, ampak nekaj več, največji praznik nove religije, potrošništva.

Pa mi je doživetje, ki me je čakalo na noč, dalo občutiti božič 2005 drugače.

Polnočnica v hribovski cerkvici. Pred njo naj bi bila igrica. Moj oslabljeni sluh si je ni ravno želel. Pa v nabiti in ogreti cerkvici ni bilo igrice. Nič vaško konfekcijskega, ampak nekaj gosposkega: izbrane in glasne recitacije, vmes muzika, božične pesmi z rogom, s klarinetom in flavto. Katoliška kakovost sredi hribov mariborske škofije. Drugo, kar se mi je zgodilo, je bilo sredi maše: razglas cesarja Avgusta, »naj se popiše ves svet«, ko da sem prvič zaslišal na neki drugi, kozmični ravni, na ravni stoletij in zvezd. Pa še nekaj tretjega: tudi ob...