»Daj mi piti« (Jn 4,7).

Biti lačen in žejen je izraz najbolj osnovne človekove potrebe. Žeja (gr. dípsos) je bila prva skušnjava, s katero je Bog preizkušal zvestobo svojega ljudstva (prim. 2 Mz 17,6). Ljudstvo mora spoznati, da lahko samo Bog zadovolji vse njegove potrebe, da je preživetje v puščavi odvisno izključno od božje moči in zvestobe ljudi. »Niso bili žejni, ko jih je vodil po puščavah, točil jim je vodo iz skale, razklal je skalo in pritekla je voda« (Iz 48,21). Če ljudstvo zapusti Boga, zapusti studenec življenja: »Zapustili so mene, studenec žive vode, in si izkopali kapníce, razpokane kapníce, ki ne držijo vode« (Jer 2,13). Voda kot vir vsega življenja je božji dar in hkrati prapodoba božje milosti, ki blagoslavlja in daje novo življenje. Potreba po vodi simbolizira hrepenenje po Bogu. »Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu. Kdaj bom prišel in se pojavil pred Božjim obličjem?« (Ps 42,3). Prizadevanje za pravičnosti mora biti elementarna potreba Jezu...