Klelija Štrancar

»Zakaj ste tu?« me je med pogovorom vprašala gospa, ki je hudo bolna ležala v bolniški postelji. »Zakaj?« sem ji začudena in presenečena vrnila vprašanje. »Kako, kaj naj ji odgovorim?« me je zaskrbelo. Seveda sem še v službeni obleki, vendar tu nisem samo službeno. V službi ne moreš igrati svoje vloge le pod zaščitnim znakom »služba«, temveč je uslužbenec najprej človek, šele za tem človek, ki se je - običajno po svoji izbiri - poklicno usmeril. Tako že kar dobro prepoznavam stiske, osamljenost in žalost ljudi. Tudi to srečanje je bilo eno izmed takih. In nenadoma sem razumela. Gospa se čudi in sprašuje: zakaj sem tu, zakaj sedim na stolu zraven njene postelje, kako to, da se mi ne mudi, zakaj se z njo sploh ukvarjam. »Aha, to je to, vsi hitijo okrog nje, se za trenutek ustavijo, in ko želi kaj vprašati, že ni nikogar več.« Poznam to. Pa ni tako zato, ker bi se kdo izogibal svojemu delu, temveč zato, ker ni časa, ker ni dovolj zaposlenih, ker so ljudje pogo...