Danes sem po nazoru agnostik. Vzgajan sem bil popolnoma ateistično, včasih celo antiteistično - nemalokrat sem bil priča preziru do Cerkve in drugih verskih institucij. Ko sem kot otrok vprašal starše, kaj bo z menoj, ko bom umrl, sta mi odgovorila, »potem te pač ni več«, in takrat so se mi utrnile prve solze grenkega spoznanja minljivosti. Do nedavnega sem vernike videl kot »uboge zaslepljence«, katerih sposobnost svobodnega mišljenja je bolj omejena kot pri nevernikih. Vprašam se: kako bi jih lahko, glede na vzgojo, okolje (v šoli nismo imeli možnosti pouka o verstvih) in medije (medverska nasprotovanja), videl drugače?

Zgodilo se je, da sem se zaljubil v dekle, ki je bilo vzgojeno drugače kot jaz. Kar nekaj let je bila deležna nestrpnosti z moje strani (ljubosumnost na njeno obiskovanje verskih obredov), saj resnično nisem mogel razumeti njenega pogleda na življenje. Šele ona mi je nekoliko odprla obzorja. Kljub temu so še vedno stvari, ki mi pri kristjanih niso všeč ozi...