»Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17,2).

Obraz oz. obličje (gr. prósôpon) je ogledalo človekove notranjosti; obličje razkriva vsebino in skrivnost osebe. Božje obličje zato žari od svetosti in ljubezni s takšno močjo, da ga noben človek ne more videti in ostati živ (prim. 2 Mz 33,20). Bog sam zato sklanja k njemu svoj obraz, da se mu razodeva in ga blagoslavlja: »Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir« (4 Mz 6,26). Človek lahko opazuje njegov obraz samo »z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje« (1 Kor 13,12). Vse kar uzre njegovo obličje, je spremenjeno. Zato hrepenimo po ljudeh, ki so ga uzrli. »Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo - kakor bi odsevalo v ogledalu -, se spreminjamo v isto podobo« (2 Kor 3,18). Vse stvarstvo je željno svetlobe njegovega obličja (prim. Iz 60,3). Poglejte obraze tistih, ki so že doživeli Gospodovo obličje na gori spremenjenja: obr...