Razburjenje, ki ga je v slovenski javnosti povzročil italijanski film Srce v breznu, je upravičeno. Ne zato, ker naj bi obravnaval izmišljene dogodke, ampak zato, ker stojijo za njim dediči onih, ki so hoteli Slovence izbrisati s površja zemlje. Dovolj je že, če se spomnimo samo, kaj so primorski Slovenci pretrpeli pod fašizmom. Če k temu dodamo še tisto, kar so počeli Italijani na našem ozemlju kot okupatorji med letoma 1941 in 1943, potem so zadnji na svetu, ki imajo pravico karkoli očitati Slovencem. Nenazadnje imajo prav oni tudi veliko zaslug za razmah državljanske vojne. Zadnja stvar, ki si jo lahko privoščimo, je naivnost v odnosih s sosedi. Ne samo z italijanskimi, tudi drugimi.

Upravičeno ogorčenje pa ima malo skupnega z moralo in s pravom in še manj z opravičevanjem pobojev. Uresničevanje načela oko za oko, glava za glavo evropska civilizacija, ki sloni na Svetem pismu Nove zaveze, odklanja. Nobenega zločina ni mogoče opravičiti z novim zločinom. Vsaj minim...