»Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili« (Mt 17,6).


Bog me je postavil v čas in prostor dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. Z eno roko na volanu in z drugo na prenosnem telefonu se mi hitro ugnezdi prepričanje, da sem jaz tista, ki odločam, ki ustvarjam, ki vse vem. In ne on, moj Bog, ki je izvor vsega, kar imam in kar sem.

Dva načina streznitve imam v svojem življenju. Prvi je, da vstopim v tišino in samoto cerkve, kjer se umirim in zaznam za trenutek veličino Boga. Ne bi mogla prenesti v tej svoji človeški lupini polnosti božjega Visočanstva, kot je tudi Peter, Jakob in Janez niso mogli. Sopotniki, prijatelji in prvi verniki našega Gospoda so z velikim občudovanjem in upanjem sprejemali njegova pričevanja in čudeže, ki jih je delal kot Sin človekov, ko pa se jim je razodel kot Božji Sin, so padli na tla in se zelo prestrašili.

Bog se razodeva le v ponižnosti. V gorah, ki so moj drugi način streznitve, so idealne...