O tem, kje se konča medijska pravica do zasebnosti posameznika in kje se začne pravica javnosti do obveščenosti o njem, velja v svetu več pravil. Še posebej, ko gre za politike, ki jih plačujemo davkoplačevalci. V grobem bi jih lahko ločili na anglosaksonska in kontinentalna. Tako je nekdanji ameriški predsednik Clinton, zahvaljujoč medijem in Moniki, svetovni javnosti širil obzorja o možni uporabi cigare v ovalni pisarni. Francoska javnost pa je, nasprotno, šele na pogrebu svojega nekdanjega predsednika države izvedela za njegovo nezakonsko hčer.

V Sloveniji so merila dvojna. Vsaj do zdaj so bila. Ko gre za »naše«, velja kontinentalni, evropski model - zasebno življenje politikov se javnosti ne tiče. Ko gre za »ne-naše«, veljajo ameriška pravila. Tako smo v preteklih tranzicijskih letih že lahko prebirali zgodbe in gledali fotografije o županu in lahkoživkah, o duhovniku in njegovih domnevnih intimnih prijateljih, neka revija je objavila celo fotomontažo gole noseče novin...