Potem ko je moderno poganstvo zavrglo vse vrednote, začenši s temeljno, z resnico, zakaj naj bi se ustavilo pred njihovim nosilcem, življenjem samim? Zakaj ga ne bi proglasilo za absurd, za nesmisel, za »prazen zagon«, kakor je rekel Sartre? Toda kdor reče absurd, s tem priznava tragičnost bivanja. Zakaj ne bi šli v svojem degradiranju življenja še naprej in rekli, da je življenje prazen špektakel, hec, farsa?

In prav to, da je življenje farsa, je izjavil te dni očaranim medijem slovenske prestolnice - o, ta naš kompleks pred »tujo prevzetijo« (Prešeren)! - francoski romanopisec in mislec Pascal Bruckner. To se je zgodilo ob izidu prevoda njegove knjige Nenehna vzhičenost.

Te knjige še nisem bral, zato bo moj vtis o celotnem sporočilu »ene največjih intelektualnih avtoritet v Franciji in Evropi«, kakor ga označuje Delo, morda drugačen, kakor mi ga je dal časopisni prikaz o njegovem nastopu v Ljubljani.

»Od šestdesetih let naprej ne živimo več v svetu užit...