Tekal sem med platanami pred Onkološkim inštitutom, kjer sem se zdravil. V meni tema. Tisti strašni: Zakaj ta križ, zakaj ravno meni? Odneslo me je v kapelo Kliničnega centra. Čeprav so usta molčala, sem vpil proti tabernaklju. On pa je molčal.
»Zakaj molčiš? Vsaj odgovori mi!« je kričalo v meni.
»Utihni že vendar!« mi je zašepetalo nazaj od božje hišice. »Kako naj ti odgovorim, če mi ne pustiš do besede?«
Umolknil sem, pa je On spregovoril: »Vem zate. Ta bolezen je trenutno največ, kar sem ti mogel dati.«
»Ne verjamem.«
»Ne verjameš? Brez tega trpljenja se neki velik blagoslov ne bi prijel. S teboj imam načrt. Dolgo sem iskal, komu bi zaupal to trpljenje. V odrešenje bo nekomu, kot je bil nekoč moj križ. Nekdo - poznaš ga - obupuje, jaz bi ga rad rešil, pa ga ne morem brez očiščenja, brez trpljenja. Pa sem oboje tebi zaupal, njega in trpljenje, ki ga on sedaj še ne bi mogel nositi. Za njegovo prebujenje s krive poti gre. Ti boš pa že dobil svoje plačilo. S...