Ne prištevam se med ljudi, ki imajo umetnost le za nekakšen dekor kulture, ki menijo, da je sicer potrebna, a le v zmernih količinah, in da je ne gre jemati preveč zares. Umetnost naj bo, pravijo ti ljudje, a ne svojeglava, čudaška, nerazumljiva, skratka nekoristna, ampak taka, da bo prijetno popestrila življenje.
Njen namen je, da ljudi potrjuje v tem, kar že vedo o življenju; smiselna je le, če se ob njej dobro počutimo. Takšni pogledi niso redki in nikakor niso tuji prenekateri krščanski skupnosti (nekaj drugega pa je seveda, koliko so povezani s krščanstvom); vedno so obstajali in bodo obstajali, toda kdo jih danes jemlje zares? Kakšen vpliv in pomen imajo v t. i. družbenem diskurzu o umetnosti?
Predvsem rabijo za tarčo gorečim apostolom t. i. emanicipirane umetnosti.

Problem te umetnosti, ki je bolj kot kaj drugega nazor, prepoznaven v vseh tradicionalnih in novih umetnostnih zvrsteh, pa je, da ni emancipirana le od družbenih nalog, ampak tudi od smisla: nje...