Prešeren je bil pred marksizmom, pred lakanizmom, pred psihoanalizo: Prešeren je bil še v svetu vrednot.

Če je filozof Žižek imel za fašista arhitekta Plečnika, bi moral, če bi hotel biti dosleden, imeti za fašista tudi pesnika Prešerna.

Dovolj je spomniti samo na dve pesmi: »Slovo od mladosti« in »V spomin Andreja Smoleta«, v katerih lahko vidimo izpoved pesnikove etike.

Resnica, ljubezen, bratoljubje, svoboda, pravica, domoljubje - same vrednote, danes izgnanke iz sveta nihilizma.

Kakšnega slovenskega kristjana je morda kdaj motilo kaj v Prešernu: recimo njegova svobodomiselnost, kakšen hegeljanski verz v njegovi poeziji, dovolj nedolžna bodica na Slomška. Danes pa se slovenskemu kristjanu ni treba sklicevati na koncil, da lahko sprejme Prešerna v polni sproščenosti, bolj dovzeten za bistvo njegovega sporočila. Prav tako se mu ni treba sklicevati na njegov - kar preveč deklarativno krščanski - Krst pri Savici, da se počuti pod istim vrednostnim...