Štirideseta obletnica sklepa /drugega vatikanskega /koncila in petnajstletnica slovenske samostojnosti sta priložnost za spraševanje vesti, kako smo uporabili možnosti, kakršnih prej nismo imeli. To velja ne samo pri bogoslužju, standardnih oblikah kateheze (otrok in mladine) in nekaterih segmentih dobrodelnosti, marveč predvsem na področjih, ki so bila in so še vedno deficitarna. To so kateheza odraslih, duhovna in liturgična vzgoja, vzgoja za odgovornost, navzočnost v medijih, družbena in poklicna etika ipd. Če v tem času nismo zaznali nobenega novega področja delovanja, če se v našem delu ni nič spremenilo, je to znamenje, da nismo zaznali potreb današnjega človeka in časa. Tedaj tudi ne moremo reči, da smo »vse storili, kar nam je bilo naročeno«.

Upokojeni profesor pastoralne teologije dr. Rafko Valenčič


Še nekaj smo kristjani dolžni današnjemu svetu: upanje. Če ne bo to prepoznavno iz naravnanosti Cerkve navzven in iz njenega notranjega življenja,...