Angelov pozdrav Mariji je oznanilo veselja, ker naznanja vrhunec in srce človeške zgodovine. V njeni drži odprtosti se uresničuje, kar si je človek od vekomaj želel: da bi njegovo življenje imelo razsežnosti večnega, da bi se njegova dejanja in hrepenenja ne izgubila v vetru – da bi bil z Bogom. V božični skrivnosti je Večni stopil v čas, neskončno Drugi je postal otrok, Najvišji se je sklonil, da se ga lahko dotaknejo roke in ga sprejme človeško srce. Človekov odgovor na ta dar je veselje (gr. chaîre). Če je bistvo Boga ljubezen, je veselje njegova dišava – znamenje njegove navzočnosti. Kdor je prepoznal prihod Gospodovega angela in sprejme njegovo oznanilo o otroški preprostosti Boga, ki želi prebivati tudi v njem, ta mora biti vesel – ker je v Bogu odkril sebe, ker je našel zaklad (Mt 13,44). Veselje v Gospodu je njegova moč (Neh 8,10). Marija pa je mati tega veselja. Zato: »Veseli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska!«(Sof 3,14).