Toda, ali je človek plemenit le po krvi? Po tej rdeči tekočini v človeškem organizmu? Mar ni človek bolj plemenit po duši, po tem nesnovnem, neumrljivem bistvu, ki je v njem? In takšen je bil naš pohorski župnik. Plemenit po duši. Po mašniškem posvečenju ni bil nikjer kaplan. Škof ga je petindvajsetletnega po nekaj mesecih službe semeniškega duhovnika nastavil za župnijskega upravitelja na Pohorje. Praktičnega dušnega pastirstva se je učil od starejših sobratov v dekaniji. Že v sombotelskem bogoslovnem semenišču je bil organist. Spremljal je med mašo petje madžarskih mašnih pesmi, vmes pa je zaigral marsikatero melodijo slovenskih cerkvenih pesmi. In tako je v svoji župniji na Pohorju vodil cerkveni pevski zbor. Ker je bil mlad, se je okrog njega zbrala predvsem mladina. Mlad organist, mladi dekliški in fantovski glasovi, vse se je stekalo tako rekoč v angelsko ubranost. Če bi bil to slišal sv. Avguštin, bi bil spet zapisal: »Gospod Bog, koliko sem prejokal, poslušajoč sladko doneče...