Leto 1949. Skozi mrežo tankih oblakov se je sililo sonce. Starejši so ugibali, da bo verjetno pritisnil mraz. Srebrno ivje je pajčolanasto viselo z drevesnih vej, podoba narave je kazala, da se napoveduje skrivnost.

Pri sosedovih topla kuhinja, velika soba s krušno pečjo, topla, polna pričakovanja mraka, z njim svetega večera. Sosedovi otroci so v živahnem pomenku ugotavljali, kje naj bo hlevček, čigav mah je lepši, kdo bo lepše razpostavil pastirje z ovcami v ogrado z mahom. Na tleh smrečica, ki bo jaslicam dala zavetje, pod njenimi vejami bo hlevček s sveto družino, zamaknjen, a obenem viden. Tudi Irma je hotela sodelovati, zato je prijela malo zibko z Jezuščkom in ga vneto opazovala, ker ni mogla dojeti, da mu pravijo Kralj, Vsemogočni, ko pa skoraj brez odejice leži v slami pa še v hlevčku povrh. Misel je ni zavedla, vedela je iz pripovedi, da bo pozneje drugače. V njeni dlani je še vedno počivalo malo dete.

»Daj sem, ti ne smeš prijemati Jezuščka, imaš umazan...