Z roko se je dotaknila gladke kuhinjske mize. Stolov. Vsega, česar ni mogla spraviti v ogromen zetov avtomobil, ki je čakal pred vrati; obzirno, spoštljivo, ne prenagljeno. Samo še malo, si je zaželela, samo še pet minut.

Spomini so se obletavali kakor velike snežne kopice, ki so jih hrastova drevesa odmetavala zunaj v vetru. Veter. Vedno ji je bil spremljevalec v teh hribih, v tej odročnosti, ki ju je z možem že pred množino let zvabila semkaj.

Tudi danes je vlekel, otožno, zanesenjaško, koketno, prav nič na mraz – kot da jo vabi, naj še ostane, naj ne odhaja. Vsaj še to leto ne. Naj vendarle premisli, kakor je premišljala vsa pretekla leta, ko so ji hčerka in drugi vztrajno govorili, daj mama, zdaj bi se pa že res lahko preselila k nam v mesto.

Stara je bila dovolj, veliko časa je bila že v teh hribih, med temi razgledi, soncem in cvetjem, ampak kaj naj bi počela v velikih mestih, kjer se nikamor ne vidi, kjer se v gneči sprehaja veliko ljudi, pa se ni...