Povojna leta ljudem niso bila prijazna. Rane, ki jim jih je tako boleče vsekala druga svetovna vojna, se še niso zacelile. Vsaka družina v križevski župniji, tam ob zeleni Krki pod Gorjanci, je bila po svoje zaznamovana. Tej je bila požgana hiša, oni gospodarsko poslopje, skoraj vsaka pa je žalovala za umorjenim članom. Žene so prihajale k maši v črnih rutah in tako tudi na zunaj kazale, da nosijo v srcu neizmerno bolečino. Morale so jokati na skrivaj za možmi in sinovi, ki so jih »osvoboditelji« pobili v Kočevskem rogu, na Teharjah in še na drugih skrivnih krajih. Jokale so tudi matere za pobitimi partizani in talci, a so vsaj vedele, kje ležijo njihovi dragi in jim je oblast velikodušno pomagala.

Še njive, ki so bile vsa leta med vojno neobdelane, so pozabile na svojo nalogo, da morajo ljudem dajati potrebno hrano. Ljudje so jih orali z lesenimi plugi, jih okopavali dan in noč z motikami, nazadnje pa mlatili na pol prazne snope in iz zemlje vlekli peso in korenje, ki je b...