V Belgiji je res veliko luči, nočni let nad njo mi je bil pravo čudo – prav truditi sem se morala, da sem videla večje temne prostore. Poleg Kitajskega zidu je to edina stvar na Zemlji, ki se vidi z Lune, pravijo. Bo Bog vedel, kam priti, kje je Zemlja ...

Kaj pa, če ne pride od zgoraj, če pride od drugod? Za vsak primer vseeno pustimo prižgane luči, bomo vsaj bolje videli. Želimo si svetlobe v tem letnem času, ko je temno. Tema vzbuja v nas strah. Vedno je bila simbol skrivnostnega, strašljivega, neznanega. Uporabljamo jo tudi v besedah – dokler te ne spoznam, si v temi, tja pa me je strah stopiti. Tudi če ne želim, da me vidiš, grem raje v temo. Ker je tudi tebe strah stopiti vanjo. Ali z lučmi iščemo gotovost?

Božič v Čilu, prvi, ko nisem doma. Dan je dolg, vroče je, da kar teče – voda je voda, če je sneg ali pot. Pet slovenskih popotnikov, povabilo prijazne družine, majhna hišica, priprava potice, vsak mamin recept je drugačen, dišalo je ... Pri večerni maši sm...