Praznični čas je čas vrhunca porabništva. Izvorna razlika med praznikom in navadnim dnevom se je zvedla na razliko v meri prostega časa, s katero lahko človek zapravlja. Praznično doživljanje sveta torej ni bistveno nasprotje neprazničnega, temveč njegovo stopnjevanje in vrhunec. Danes se skorajda niti ne zavedamo več paradoksnosti tega stanja. Kako zelo splošno sprejeto je to, kaže tudi kritika praznikov, ki jo lahko srečamo na vsakem koraku; kritika, ki ni več namenjena samo določenim oblikam praznovanja, temveč zavrača sámo praznično doživljanje. Zakaj takšni radikalni individualisti rešujejo problem tako, da obenem z vodo izlivajo iz kadi tudi dete? Zato, ker je večinski sodobni razumnik v nenehnem iskanju izrednosti, ne prenaša nikakršnih (niti folklornih) omejitev in si želi sam postavljati praznike: takšne, ki so povezani z osebno (morda družinsko) mitologijo, še bolje pa je, »če se kar zgodijo«, kot z ničimer izzvan, spontan »žur«. To je razumljivo: nenačrtovanost daje vtis...