V domači hiši je bil križ na steni v kuhinji zelo pomenljivo znamenje. Ob trenutkih skrbi in negotovosti, ki jih ni bilo malo, je mama povzdignila oči na križ in polglasno zapela: »O, sveti križ, življenja luč.« Kot otrok sem opazila, kako se je za trenutek ustavila pri znamenju križa ob poti, kamorkoli smo šli. Najgloblje pa se je najbrž zapisal vame njen večerni blagoslov pred spanjem in jutranji pred odhodom v šolo.

Ko je imel oče hujšo prometno nesrečo, smo romali na božjo pot, posvečeno sv. križu. Trpljenje se je zarisalo na obraz in v srce, križ ni bil več zame le nekaj zunaj mene, ampak navzoč od znotraj. Križ ni bil več le znamenje, ampak tudi živa Oseba.

Ko se sedaj oziram nazaj, slutim, da smo takrat brez besed izrazili zaupanje, da bomo tako kot vsi popotniki na tej zemlji, rešeni, okrepljeni, opogumljeni v znamenju križa in da nismo sami v skrivnosti trpljenja. Da, v tistih trenutkih je iz pogleda...