Njegovo življenje me je toliko zaznamovalo, da bi bilo to greh zamolčati.

Gimnazijcu Cvetu je sošolec po nalogu vodstva šole, in verjetno še koga, med telovadbo v aktovko podtaknil listke z protidržavno vsebino. »Slučajno« so nato pregledali aktovke in za »protidržavnega« dijaka se je življenje obrnilo na glavo. Kaj je to pomenilo v divjih povojnih letih in še v Novem mestu po vrhu, si lahko vsak predstavlja. Policija ga je fizično in psihično tako obdelala, da je nosil posledice vse življenje. Izključen je bil iz vseh srednjih šol. Z neverjetno močno lastno voljo, ljubeznijo matere in molitvijo mnogih, ki so njegovo mučeniško mladost poznali, mu je uspelo dokončati srednjo šolo in v Italiji je doštudiral teologijo. Nadškof Pogačnik je zaradi psihičnih posledic mučenja okleval z mašniškim posvečenjem. Cveto je čakal in trpel. Nekajkrat sva skupaj ministrirala pri jutranjih delavniških mašah. Seveda se z menoj, ki sem bil skoraj 20 let mlajši, ni pobliže ukvarjal. Nasploh je...