V neki anketi o tem, kaj je razlog obstoja Cerkve – izvedli so jo med verniki in duhovniki v Združenih državah Amerike – je velika večina laikov odgovorila, da Cerkev obstaja »za moje potrebe«, le dobra desetina pa je menila, da »za odrešenje sveta«. Ta anketa bi bila morda nepomembna, če ne bi verjetno tudi drugod – mi nismo izvzeti – dobili podobne odgovore. Ti kažejo zazrtost cerkvenega občestva vase: kot da nam je povsem samoumevno, da se posvečamo tistim, ki pridno in redno prihajajo ob nedeljah (ali morda pogosteje) k maši, drugi pa naj krivdo za to, da jih ni, da ne poznajo Jezusa, da ne vedo, čemu v Cerkev, pač pripišejo sebi ali kdo ve kakšni slabi vzgoji.

Zdi se, da bo preteklo še kar nekaj časa, preden bomo za svoje vzeli sporočilo drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki se ga na poseben način spominjamo v teh dneh, saj smo 8. decembra obhajali štirideseto obletnico njegovega sklepa. Z njim se je močno spremenil njen pogled na svet onkraj cerkvenih zidov. A...