Izhajam iz verne družine in imam lepe spomine na svojo otroško vero. Vsako nedeljo nas je šlo vseh sedem članov družine skupaj k maši, ko nismo imeli avta, pa kar s kolesi. Molila sem sama in molili smo skupaj, hodila sem k verouku, celo ministrirala, brala berila, in vse to zelo rada. Občudovala sem tudi petje in cerkev, kipe, poslikave …

Iz petega razreda verouka se spominjam učbenika, v katerem je bil evangelij povezan z vsakdanjo življenjsko prakso in to se mi je zdelo bistveno: če v nekaj verjameš, potem tako delaj. Tako navdušena sem bila, da sem celo vabila prijateljico k verouku! Naš takratni duhovnik pa ni bil najbolj za mladino in tako sem bila po birmi ena redkih, ki so še prihajali, pravega verouka ni bilo. Mlade nas je povezala šele uprizoritev Škofjeloškega pasijona in nastala je mladinska skupina. Vsak teden smo se srečevali, pogovarjali, peli, včasih šli skupaj v hribe …

Hkrati pa sem v tistem času, sredi srednje šole, začela opažati, da nekateri...