Na začetku cerkvenega leta nas prijazno pozdravlja vzornik človeške in krščanske velikodušnosti, sv. Miklavž. Z njim smo se povečini srečali že v rani mladosti, ko še nismo poznali ločnice med pravljico in življenjem, in tak naj nam ostane v spominu do zadnjega dne, ko se bo odstrla zavesa onstranstva.

Od rojstva do smrti spremljata kristjane vsaj dva človeška lika: osebni zavetnik, katerega ime smo prejeli pri krstu, in sv. Miklavž, otroško preprosti vzor krščanske ljubezni do bližnjega. Prvi nas spodbuja k polnokrvnemu krščanskemu življenju, drugi pa od najnežnejših let naprej uči družbene razsežnosti krščanske ljubezni: do domačih, sorodnikov in sodržavljanov, pa tudi do tujcev in celo sovražnikov.

Osebni zavetnik nas vabi: Hodi za menoj in me posnemaj v duhovnem zorenju! Drugi pa: Ne bodi slep za stiske ljudi, marveč jim po svojih močeh pomagaj!

Vsak advent je čas milosti, ki si je nismo zaslužili. Je čas, ko se...