»Neverjetno je, da bi obstajal Kristus s svojimi čudeži, ne glede na to, kar sem slišal o njem pri verouku … In še ta Cerkev s svojimi zastarelimi zapovedmi! Vseeno pa mislim, da je nekaj nad nami. Lahko temu rečemo Bog ali kaj drugega,« mi razlaga prijatelj, s katerim sem bila še v nedeljo pri maši. Poraz ali priložnost Cerkve? Aktualno vprašanje, ki se zastavlja pri delu z oddaljenimi kristjani, po trenutni oceni je takih približno 50 % Slovencev! Oddaljenim Bog ni vir, iz katerega bi črpali moč za življenje, se pa sami imajo za kristjane; krščanskega nauka ne poznajo dobro in bolj verujejo vase kot v Kristusa; ne počutijo se del Cerkve in so v njej »utesnjeni« – pa vendar so pomemben del nas, za katerega smo tudi odgovorni.


Kdo je sploh oddaljen?

Pot oddaljenih je vzorec, ki se prenaša. P. Branko Cestnik razlaga, da otroci, ki prihajajo iz družin brez verske prakse ali iz ranjenih družin, ob soočenju s Cerkvijo doživijo šok. Zmedeni so, hitro dobijo...