Janez Krstnik ostaja ključna oseba adventnega pričakovanja in prenove. V puščavi življenja oznanja, da sreče ni v lučkah in kupih prazničnih daril, temveč v soočenju in sprejetju resnice – o sebi in o Bogu. Prepozna skušnjavca, ki mu ponuja neko drugo, lažno podobo: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok?« (Jn 1,25) Laže je občudovati druge, delati iz njih idole in se prekrivati z njihovimi simboli, kakor pa narediti nekaj iz sebe samega, se soočiti s svojimi izzivi in darovi in se tako dvigniti iz povprečja vsakdanje puščave. Resnično velik je, kdor si prizadeva za to, da bi drugemu pomagal postati velik! Odpovedati se laži – hudičevim obljubam in kompromisom – je pogoj za vsak nov začetek, za vsako resnično srečanje. Moč, ki vzdiguje, je Resnica. Njen ogenj pa je adventno oznanilo, da je Bog tako ljubil svet in človeka, da si je v njem našel svoj dom. Najlepše darilo torej že imamo.