Nočem biti sitna in tečna, kot mi pravi mož. Vendar si ne morem pomagati, saj čutim, da mož odhaja. Tedaj mi je naravnost grozno. Mož tega ne prizna in mi vedno znova zatrjuje, da so moja čudna čutenja sad mojih strahov. Jaz in družina naj bi mu pomenila največ, sama pa tega ne čutim. Je kaj narobe z mano? Ali res čutim narobe?

Razumem vas, da vam je naravnost grozno. Ko začnete dvomiti, da so vaša čutenja zares pravilna, da odsevajo dejansko stanje, se v vas naseli prava groza in strah, saj s tem resnično izgubite samo sebe. Nekje v globini kljub temu veste, da imate prav, vendar kje tedaj najti oporo, ki bi jo v takih trenutkih verjetno najbolj potrebovali? Pričakovali bi jo od moža. On pa ravno tedaj tega ne zmore, ker je užaljen in prizadet. In to povsem upravičeno, tako namreč on misli in čuti. Vi pa seveda celotno sliko vidite povsem drugače. Čutite, da se vam godi velika krivica. Tako radi bi se sprostili, enkrat zares zaživeli, pa ne gre in ne gre. Tako radi bi...