Jezus blagruje tiste, ki jih imamo mi za nesrečnike. Mi pomilujemo žrtve cunamija ali kakršne koli reveže, prizadete in obrobne. Nam se zdijo vredni blagrovanja slavni, bogati in mogočni. V naših očeh nekaj velja le tisti, ki ima, ki si upa in se uveljavlja. Jezus pa blagruje reveža, ponižnega in zaničevanega. Po njegovem nekaj velja le tisti, ki nima, ne more in ni upoštevan. Jezus naše vrednote postavlja na glavo. Ker je tako jasen, ga ni mogoče narobe razumeti. Ali se moti on ali pa se motimo mi. Zanj so vredni blagrovanja tisti, ki jih imamo mi za preklete. Torej so tisti, ki jih mi »blagrujemo« in jim zavidamo njihovo navidezno moč, bogastvo in slavo, v resnici prekleti.

Očitno je, da so merila, po katerih sodi in deluje Bog, nasprotna našim merilom. Gre za dva nasprotna načina življenja in razumevanja stvarnosti. Na eni strani je Jezusov način razumevanja in življenja: On je Sin Očeta in je postal vsem brat. Na drugi strani je sebično človeško razumevanje: človek nima...