»Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred Njim …« (Mr 1,7).

Kot predšolski otrok sem z domačega dvorišča znal pokazati med drugimi cerkvami tudi Sveto Trojico na zelo oddaljenem hribu. Tedaj je bil tam, kot je z nostalgijo pred časom povedal v intervjuju, ministrant in mežnar petnajstletni Dane Zajc, zadnje čase priznani »največji živeči slovenski pesnik« in akademik. Letos konec oktobra je umrl. V življenju se je oddaljil od Cerkve. Pesniku prof. Branetu Senegačniku je celo rekel, da ni veren. Njegov bratranec, literarni zgodovinar akademik prof. dr. Janko Kos pa je o njegovih pesmih leta 2000 zapisal: »So kot pesmi svetopisemskega psalmista, vendar takega, ki ne govori več Bogu, ampak le še samemu sebi. Ali pa morda upa, da ga nekje od blizu in daleč sliši skriti Bog?«

Akademik Kos je s tem vprašanjem izrazil pravilno slutnjo, kajti v zadnji pesniški zbirki Daneta Zajca »Dol, dol« najdemo v...