»Oh, sedaj pa še molitev.« Takšen ali podoben vzdih se sliši v marsikateri zakonski zvezi, kjer molitev še ni povsem opuščena, hkrati pa tudi še ni našla pravega mesta. Žalostno, toda resnično. Namesto da bi se kot zakonca zavedala, da molitev ni dolžnost, prisila, temveč je nekaj, kar smeta, kar vama je dovoljeno, ker sta božja otroka, ker sta iz čiste zastonjske božje ljubezni izvoljena. Še več, ker vaju je Bog Oče poklical v skupno življenje, ker sta po zakramentu svetega zakona postala eno telo, »eno meso« (Mr 10,7), smeta tudi moliti skupaj, kot eno telo, ena duša, eno srce.


Vse življenje zajeto v molitev
Podobno kot imajo vajini otroci pravico, da se z zaupno obračajo na vaju, jo imata tudi vidva, da se kot božja otroka vedno znova s polnim zaupanjem obračata na Boga kot svojega ljubljenega Očeta in ne kot na tujca, brezosebno energijo, tirana ali policaja. In bolj ko se bosta zavedala, da ni nič ponižujočega, če ne zmoreta vsega sama (kot tudi ni ni...