Naš zgodovinski spomin se v teh dneh – že tretjič letos – mudi ob ljubljanskem (nad)škofu Antonu Bonaventuri Jegliču. 29. maja je minilo 155 let od njegovega rojstva in 75 let od njegove upokojitve, 21. septembra pa 100 let od ustanovitve Jegličevih zavodov.

Ko danes občudujemo Jegličevo orbito, doživljamo resnico svetopisemske modrosti: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji« (Ps 127,1) in »… kdor … obilno seje, bo tudi obilno žel« (2 Kor 9,6). To sta tudi dva glavna ključa do Jegličevih uspehov.

Mož je bil ljubljenec božje previdnosti. Ta ga je iz rojstnih Begunj leta 1859 odvedla v ljubljanske šole, po odlično opravljeni maturi v bogoslovje (1869–1873), po posvečenju (27. junija 1873) in novi maši na Dunaj, kjer je leta 1976 doktoriral. Po vrnitvi je bil nekaj časa kaplan v begunjski kaznilnici (pisatelj Janez Jalen ga opisuje v povesti Ograd), leta 1878 pa je prišel v ljubljansko bogoslovje, kjer je najprej predaval cerk...