Gospa Tončka o sebi pravi, da laže dela, kot piše. Če že mora kaj pisati, pa prav gotovo ne o sebi. O svojem delu v Cerkvi pove, da je letos zaslužila drugo pokojnino, saj je že od leta 1970 dejavna sodelavka v župniji. Najprej je bila članica župnijskega pastoralnega sveta, v okviru katerega je bila z ustanovitvijo diakonje odgovorna za to področje delovanja v župniji. Leta 1991 se je diakonija preimenovala v Župnijsko karitas in je postala njena voditeljica, kar je še danes.

Župnijska karitas je začela tako rekoč iz nič. Komaj so jo ustanovili, že so na njihova vrata potrkali begunci iz Hrvaške, predvsem iz Karlovca. Nastanili so jih v hotelu in po posameznih družinah, v okviru Karitas pa so poskrbeli zanje s hrano in obleko. Ker denarja in hrane niso imeli, so prek plakatov v trgovinah in drugje potrkali na srca ljudi, da so darovali dovolj hrane za vse begunce. Hrvaški begunci so pri njih ostali le kratek čas. Komaj so se vrnili, že so k njim pribežali begunci iz Bosne....