Dolgo sem se pripravljal na pogovor z njim, hotel sem ga prositi odpuščanja, a se nisem in nisem mogel odločiti. Potem ga je kap in preden sem se v polnosti zavedel, da odhaja, ga ni bilo več med nami.

Zgodilo se je tisto najhujše. Nepopravljivo. Ko srce samo še joče v brezupu in misel ne dobi počitka. Ko duša ne najde miru. Tako bi lahko nadaljevali vaše pismo. Počutite se grozno. Mislite, da je vse izgubljeno in zamujeno. Izgubili ste upanje in ne pričakujete tolažbe. Nikomur več ne verjamete in zdi se vam, da za vas na tem svetu ne bo več miru. Ne morete sprejeti dejstva, da človeka, ki ste mu dolžni iskreno prošnjo za odpuščanje, ni več. Vaš oče je po besedah iz pisma zaradi vas zelo trpel. Tega vam sicer ni naravnost povedal ali pokazal. Samo mama je govorila o vaših grobostih. O tem vam pripoveduje še danes. Njeni očitki vas bolijo in želite si, da bi vam pomagala v vaši bolečini.

Ostajate sami z bolečim občutkom nemoči in brez upanja na rešitev. Sami ste...