Preden sem pričela pisati tole pismo, sem še enkrat prebrala Matijevo, ki je bilo objavljeno v junijski številki Misijonskih obzorij, napisano pa več kot dva meseca prej, malo po tistem, ko so hude poplave že drugič zapored prizadele večje območje na jugovzhodnem predelu Madagaskarja, ki je že tako med najrevnejšimi v državi. Takrat je voda odnesla še drugo letino riža in s tem upanje, da morda meseci do naslednje žetve le ne bodo tako zelo dolgi. Vse doslej izrečeno in zapisano s strani misijonarjev ne le, da je vsak dan bolj resnično, pač pa kaže vedno nove obraze in barva naš mali svet tu ob morju v čedalje temnejših odtenkih, čeprav bi se moral kopati v svetlih barvah toplega pomladnega sonca.

Zdi se, da je dan namenjen temu, da vsa družina na kakršenkoli način zbere na kupček nekaj užitnega za (morebitni) edini dnevni obrok. To »užitno« je ta hip večinoma hrana, imenovana pako, ki jo pripravljajo iz nekih napol strupenih korenin: vlakna praskajo žr...