V času umiranja papeža Janeza Pavla II. sem srečala nekoga, ob komer sem veliko premišljevala prav o tem, kako dragoceno je, da se tudi v javnosti pokažemo v svoji nemoči in bolezni.

Povabili so me v neki hribovski kraj, kjer sem se čisto neformalno srečala s skupino domačinov. Prišli so takšni, ki jim je kdo umrl, pa takšni, ki so se sami spoprijemali z boleznijo, in podobno. Vsak izmed nas se je moral z nečim spoprijemati in nam vsem je delo dobro, da smo se o tem lahko odkrito pogovarjali. Najbolj pa si bom gotovo zapomnila moškega, ki je, tako kot ob tistem času papež, imel traheostomo.

Govoriti ni mogel. Nekaj je o njem povedala žena in on ji je vneto prikimaval. Pred desetimi leti se je zdravil zaradi raka v grlu, zdaj se mu je bolezen ponovila. Toda ni se samo predstavil. Posegal je tudi v pogovor in na listič pisal vprašanja in mnenja, tako da nam je bil enakovreden sogovornik. Zdelo se mi je čudovito, da kljub bolezni in kljub temu, da na more govoriti ko...