Na najbolj krut način že kot otrok, ko je mama ob vsakem sporu govorila, da je odveč, »grozila s smrtjo« in da bomo že videli, kako bo, ko je ne bo več. Tudi moja najstarejša hčerka mi ob vsakem sporu ponavlja, da je nimam rada, da bo zato zbežala in da bi najraje umrla. Kaj naj storim?

Tako žalostno je vaše pismo. Ob hčerkinem obnašanju vam je hudo. Hčerko je neznansko strah, da bo ostala sama, da ne bo več ob njej nikogar, ki bi jo razumel, sprejemal, imel rad. Strah jo je, da bodo vsi, ki jo ljubijo, zlasti vi, kar naenkrat odšli, zato bi najraje umrla, ker ne čuti, da je ljubljena, hotena in želena. Ne čuti, da je za vas dovolj pomembna in da jo imate radi. Zato govori besede, ki jih ne zaslužite. Ob njih ste upravičeno ogorčeni, prizadeti, ker ne morete razumeti, čemu vse to. Ne morete dojeti, da hčerka pri vseh vaših spodbudah, dokazih in nenehnih prepričevanjih, da jo ljubite, da ji želite vse najboljše in da je za vas izredno pomembna njena sreča, doživlja ravno...