Izvedenci za likovno umetnost v teh dneh govorijo in pišejo o »stoletniku« akademskem slikarju Stanetu Kregarju izbrane, stroki ustrezne besede, z naboji skrivnosti. Njihova govorica je znanstveno neoporečna, utemeljitve zanesljive. Prepričljiva in magična pa je tudi izkušnja preprostega človeka, ki se zastrmi v stotere odseve barv Kregarjevih poslikav. Kako polne vsebine in odprtosti za svobodo in lepoto duha so besede, s katerimi je Lojze Kozar, pisatelj in župnik v Odrancih v Prekmurju, sklenil svoj zapis Tako sem ga videl (Nova mladika 1970). Ko je mojster Kregar konec junija 1972 v cerkvi Svete Trojice končal poslikavo (začel jo je konec maja 1968), si je poiskal prostor v cerkvi in jo sede na stolu dolgo motril. »Negibno sedi in gleda, gleda, gleda. Kaj je v tem trenutku v tvojem srcu, mojster? In kaj je bilo tisti zadnji večer, ko si dovršil več kot dvesto kvadratnih metrov naše cerkve in je okrog tebe žarelo sedem sten s sedmimi dragocenimi umetninam...