Ponekod je še v navadi, da nas ob obisku soseda ali prijatelja čaka darilo: kos domačega kruha. Ta najbolj preprosti dar prebudi v nas globoko hvaležnost. Govori nam namreč o tolikšni obdarjenosti: spominja nas na dar preživetja dan za dnem, ki v nasprotju z ljudmi na drugih delih zemeljske oble ni prvo izmed vsakdanjih vprašanj; ob njem pomislimo na njive, po­lja, na katerih je zorelo žito, na lepote narave, ki nas na tem zelenem koščku sveta obdaja; kaže nam na vse, s katerimi smo nevidno povezani – kmete, mlinarje, peke ... – in širše na vse naše prijatelje, sosede, znance, ki s svojo pozornostjo in povezanostjo bogatijo in počlovečujejo naše življenje. Ob kruhu, ki so ga mesile roke, pomislimo na vse tisto, s čimer nas je življenje gnetlo in plemenitilo. In ko od dob­rih ljudi prejmemo v dar kos kruha, nas to spomni na Stvarnika, od »katerega prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo« (Jak 1,17), na Kristusa, ki nas je ljubil do konca, dal življenje do konca in prihaja k na...