Tako kot celoten zavod je tudi kapela v svoji stoletni zgodovini doživljala lepe trenutke, ko je bila prostor molitve, pa tudi zelo temne in grozljive, ko je leta 1945 skupaj z drugimi prostori v zavodu postala postaja križevega pota za domobrance in civiliste, ki so jih od tod vozili na morišča. Več tisoč jih je šlo skozi zavod. Po vojni je prišla jugoslovanska vojska, ki je kapelo spremenila v kinodvorano, kjer je na vrhu pisalo: »Druže Tito, mi ti se kunemo …«

»Hvala Bogu, kapela danes spet služi svojemu namenu, zato si še toliko bolj želimo, da postane ta prostor sveti kraj, znamenje božje navzočnosti med nami,« pravi Jamnik. »Notranjo ureditev bi radi zaključili z umetniškim delom, ki bo kapeli dal zares sakralen oz. bogoslužni značaj. Hvaležni smo p. Marku I. Rupniku, da je sprejel naše povabilo, da s svojimi sodelavci dokonča ureditev kapele.« P. Rupnik bo v prezbiteriju izdelal mozaik in poskrbel za drugo likovno opremo,...