To je tako kot nekoč, ko nisem razumela, zakaj rečemo vrtcu vzgojno-varstvena organizacija. Ena takih novih evropskih skovank, ki mi gre težko z jezika, je tehnološka platforma. Nikar me ne vprašajte, kaj je točna razlaga te nove besedne zveze. V grobem pa gre za mesto povezovanja visokošolskih in znanstvenih ustanov z gospodarstvom, prek take mreže se znanje lahko takoj preseli v prakso. Šola ne izobražuje strokovnjakov kar tja v en dan, pač pa predvsem tiste, ki jih potrebuje trg. Znanstveniki izumljajo za proizvodnjo. Zadeva je ta hip zelo moderna in je cilj tako imenovane lizbonske strategije, torej tudi Slovenije. Vendar, to je pri nas bolj ali manj teorija, kaj pa praksa?

Tu nastopi moja druga zadrega. V Sloveniji so te »platforme« še v zametkih, bolj na papirju kot v življenju, bolj umetno in uradniško ustvarjene zaradi potreb lizbonske strategije kot zaradi potreb sodelujočih in trga. Bolj v besedah kot v dejanjih. To je tako kot nekoč, ko smo na papirju ustvarjali...