Pred tremi leti ste pri naši založbi izdali knjigo Ena urca bo príšla. Kaj Vas je pri tem vodilo?
Gradiva nisem zbirala posebej za to knjigo. Pred njo je izšla zbirka ohcetnih pesmi. Rekla sem si, zakaj ne bi tega dela nadaljevala, čeprav po svatbi ni nujno takoj smrt. Meni se je zdelo potrebno, da pridejo pesmi med ljudi. Na inštitutu smo jih imeli veliko zbranih. Med ljudi pridejo edino na ta način, da se izda zbirka. Tako so nastale pravzaprav vse moje zbirke.

Katero pesem bi izpostavili?
To se pa ne da reči. Jih je preveliko in napisane so na različne načine. Če pogledamo po kazalu, je najprej slovo umrlega od svojcev, nato so versko – poučne, ki so jih peli pri mrliču. Sledijo napevi k rožnemu vencu – na to se je danes čisto pozabilo. Danes rožni venec molijo tako, da niti sproti ne napovedujejo skrivnosti; če pridete vmes, med molitvijo, sploh ne veste, katero skrivnost molijo. Nekoč so te odpeve peli, ko so čuli pri mrliču. Ker so čuli vso noč,...