Vsi sveti. Praznik, ki je temelj naše vere, a v zavesti ljudi vedno bolj izgublja pravi pomen. V javnosti se je v zadnjih šestdesetih letih vedno govorilo o dnevu mrtvih, zdaj pa se ljudje oprijemajo običajev, ki prihajajo od drugod. Tako mi je pred dnevi gospa, ki redno hodi v cerkev, ponujala buče, da bi jih imela za noč čarovnic. Res ne vem, kaj naj počnem z bučami in z nočjo čarovnic.

V preteklem tednu pa sem doživela še drugačno srečanje, ki mi prepričljivo govori o prazniku vseh svetih. Mlada žena mi je pripovedovala, kako ji je pred leti umrla štiriletna hčerka. Imela je levkemijo in dve leti so upali, da jo bo premagala. Takole razmišlja ta mati sedaj: »Bilo je zelo zelo hudo. Toda še enkrat bi šla po tej poti. Ne vem, ali to sploh lahko razumete. Ogromno sem se naučila od svoje punčke, za vse življenje, za vse, kar delam. Nikoli ne bom pozabila njenega pogleda tik pred smrtjo. Kot da že vse ve, kot da je že tam, kamor se vsi odpravljamo. Ta pogled me spremlja in mi...