Kam vse ljudje ne bi več šli. Gotovo ne tja, kjer se niso dobro počutili, kjer so se znašli v stiski, kjer jim je bilo tesno pri srcu. Ali pa morda vendarle, če potem iz večje razdalje presodijo, da ni bilo tako grozno, čeprav se jim je v prvem trenutku zdelo. Seveda tako presodijo samo nekateri, večina ne. Samo tisti, ki so sposobni v sebi premisliti vse, kar se jim dogaja, ne samo po tem, ali so se počutili prijetno ali ne, ampak se vprašajo tudi, ali ni morda kdaj treba spremeniti svojega stališča do nečesa.

Nekaj podobnega se je zgodilo mladi ženski, ki je pripovedovala, kako je doživljala mašo v Kliničnem centru. Prvič je bila tam, spremljala je hudo bolno teto. Kapela je bila polna, večinoma so bili bolniki: nekateri na vozičkih, drugi z berglo, mnogim se je bolezen videla na zunaj, vsi v bolniških haljah. Gospa se je med njimi počutila zelo nebogljeno. Najraje bi bila kar ušla. Takole je pripovedovala: »Bilo mi je zelo tesno pri srcu. Mislila sem si, da ne bom nikol...