Ubrane in žareče barve na Kregarjevih slikah so – če jih dojemamo akustično – kot zvenenje glasbil na koncertih nebeškega veselja, orkestralno uglašene na motiv rajske ptice, ki jo je – hkrati kot svetopisemskega goloba, Svetega Duha – umetnik tolikokrat razsul po prosojno pozlačenem nebu svojih oltarnih slik, mozaikov, paramentov ali liturgičnih knjižnih oprem ter še posebej po cerkvenih oknih, prežarjenih z lučjo, ki ji je bil življenjsko zavezan. Ob tem nam v spominu »kakor iz spanja / dvignejo gláve« Vodnikovi pesemski romarji ter »obstanejo, prisluhnejo / na daljnih mejah: / ali rajska ptica poje / v nevidnih vejah?« Med prisluškovanjem tej rajski pesmi pa sije iz Kregarjevih slik s plamtečo mehkobo neuničljiva moč njegove duše, ki je bila, dojemljiva za vse v življenju in zato s svojo sprejemljivostjo tudi navzven tako »aktualna«, da je meditirala o zgodovini, njenih dogajanjih in časih, zazir...